KAKO PREPOZNATI ZNAKE ADHD MOTNJE?
Pojav znakov ADHD (AD-atention deficit-HD-hyperactiv disorder) oziroma motnje pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo navadno lahko opazimo že zelo zgodaj, v prvih letih otrokovega življenja. Že predšolski otroci kažejo znake nemirnosti in se težko privajajo na dnevno rutino, zaradi stalno begajoče pozornosti se ne zmorejo umiriti in posvetiti dnevnim nalogam, ki si linearno sledijo. Značilna je nepozornost ali nepazljivost (površnost zaradi pomanjkanja fokusa) in nestrpnost, izrazita motorična aktivnost, preobčutljivost na različne senzorne dražljaje (slušne, vidne,…), zaradi slabše sposobnosti umirjanja, pa tudi nestalna spalna rutina.
V šolskem obdobju se ti otroci v primerjavi z ostalo populacijo obnašajo odklonsko. So v visoki meri impulzivni, pozabljivi, raztreseni, hiperaktivni, nestrpni, delujejo nezainteresirano in zato socialno težje prilagodljivi.
ADHD motnja se pojavlja tudi pri odraslih. Kot nevrovedenjska motnja vpliva na čustva, vedenje in učenje. Je vseživljenjsko prisotna, vendar se simptomi z primernimi in rednimi terapevtskimi postopki lahko precej zmanjšajo, kvaliteta bivanja pa se bistveno izboljša.
RAZLIČNI TIPI ADHD MOTNJE
ADHD simptomi se kvalificirajo v tri kategorije:
- nepozornost: oseba se hitro zmede, izgubi pozornost, ima slabo koncentracijo in organizacijske zmožnosti
- impulzivnost: oseba je nagnjena k tveganju, ima zmanjšano možnost obvladanja same sebe
- hiperaktivnost: oseba je nemirna, se težko ustavi; veliko in nepretrgano govori; težko ostane fokusirana na eno nalogo
Različni tipi ADHD motnje nam pomagajo pri detekciji in obravnavi:
- pretežno nepozoren tip: hitro izgubi pozornost, spregleda detajle; mu hitro postane dolgčas; se težko skoncentrira na eno nalogo; ima težave pri zbiranju in organiziranju misli ter pri učenju novih informacij; izgublja svinčnike, papir, ali ostale predmete, ki se uporabljajo za dokončanje specifične naloge; deluje kot da ne posluša; se giblje počasi in deluje zasanjano; predeluje informacije bolj počasi in manj točno kot ostali; ima težave pri sledenju določenim navodilom
- pretežno hiperaktivni-impulzivni tip: deluje nemirno; ima potrebo po stalnem premikanju rok in/ali nog; ima težave pri sedenju pri miru; skoraj stalno govori; se dotika in se igra s predmeti, tudi ob neprimernih trenutkih; ima težave pri vključevanju v bolj umirjene statične naloge ali aktivnosti; je nepotrpežljiv; deluje neprilagojeno in ne razmisli o posledicah svojih dejanj; hitro »metanje«odgovorov in neprimerni komentarji ter motenje ostalih
- kombinirani tip: osebe s kombiniranim tipom, ne kažejo pretežnih simptomov ne enega ne drugega od ostalih dveh tipov ADHD motnje. Večina otrok ima po mednarodnih raziskavah prav kombinirani tip motnje. Diagnozo se postavi, ko oseba kaže vsaj šest od vseh simptomov pretežno nepozornega tipa in šest od pretežno hiperaktivno-impulzivnega tipa.
KAKO LAHKO ZNAKE ADHD OPAZIJO ŠOLSKI UČITELJI?
Učne težave označujejo težave, ki se porajajo pri procesiranju informacij, pri čemer otrok sicer ne kaže nobenih znakov omejenih zmožnosti.
Pri šolskem delu se pri otrocih z ADHD značilno pojavljajo naslednje težave: težave z efektivnim oziroma pozornim poslušanjem; netipično razumevanje prebranega; slabše razlikovanje med podobnimi zvoki, simboli in objekti; zadrževanje informacij (nezmožnost ali nepripravljenost govornega izražanja); težave pri izražanju misli skozi pisanje; nepravilno črkovanje, slabša sposobnost izražanja misli skozi govor in razumevanja matematičnih pojmov; težave z zaporedji, redom in strukturo). Otrok ima zaradi navedenega lahko velike težave z sledenjem pouku in pri izdelovanju domačih nalog.
KAKŠNE SO LAHKO POSLEDICE MOTNJE ADHD?
Največkrat so otroci z motnjo ADHD stigmatizirani, označeni za lene, razvajene, neprilagojene ali celo nesposobne. Zaradi težav z dohajanjem šolskih obveznosti, so lahko v svoji okolici odrinjeni v ozadje. Pojavijo se občutki manjvrednosti ali nesposobnosti, zaradi katerih otroci razvijejo tesnobne oziroma anksiozne motnje (prednastopna anksioznost). Zaradi tega je močno oteženo normalno navezovanje stikov z vrstniki in ohranjanje prijateljstva. Vse skupaj večinoma vodi v dodatno poslabšanje učnega procesa in motivacije.
KAKŠNI SO UČINKI TRENINGA BIOFEEDBACK METODE PRI ADHD MOTNJI?
Osebe, ki trpijo zaradi ADHD motnje, porabljajo več energije za izpolnjevanje dnevnih nalog. Njihov fokus je razpršen, zaradi večje občutljivosti pa občutijo, sprejemajo in (tudi nezavedno) obdelujejo bistveno več informacij v okolju kot ostali. Zaradi povečane senzibilnosti se pogosteje spopadajo s stresnimi situacijami, težje se umirijo in največkrat imajo kronične težave s spancem. S pomočjo biofeedback metode se uporabniki naučijo pridobiti in zadržati lastno energijo, tako se pomembno izboljša splošno počutje ter posledično imunski odziv. Oseba pridobi znanje o kontroli in obvladovanju stresnih situacij. Vzpostavi zmožnost sprostitve v izbranem trenutku in se nauči prepoznavati in odpravljati psihosomatske znake. Metoda uspešno zavira pojav izgorelosti na delovnem mestu.
KAKŠNI SO UČINKI TRENINGA NEUROFEEDBACK METODE PRI ADHD MOTNJI?
Z metodo neurofeedbacka neposredno naslavljamo in kondicioniramo tista področja v možganih, pri katerih opazimo pojavljanje prehitrega ali prepočasnega valovanja glede na dano nalogo ali obstoječe stanje. Tako pri delu kombiniramo trening različnih področij, ki so odgovorna za izvajanje specifičnih nalog oziroma vedenja. Z rednim treningom otroci vidno izboljšajo vedenje, se umirijo in posledično lažje pridobijo motivacijo za socialno interakcijo s sošolci in učitelji. Trening se odlično obnese pri učenju vzpostavljanja umirjenega in stabilnega fokusa in takojšnje zbranosti tudi v stresnih situacijah ter ponovnega re-fokusa. Zaradi večje in daljše sposobnosti koncentracije, pa se popravijo tudi ocene in šolski uspeh.
Ker metoda neurofeedbacka precej olajša težave z kratkoročnim ali dolgoročnim spominom, z njo lahko tudi zelo uspešno zaviramo pojav demence.
KAKŠNA JE PRIMERNA STAROST ZA VKLJUČEVANJE V TRENING BIO/NEUROFEEDBACKA IN KAKO POGOSTO SE IZVAJA?
S treningom se lahko prične že v predšolskem obdobju, oziroma takoj, ko se pri otroku opazijo specifične težave pri funkcioniranju v domačem ali šolskem okolju. Metoda se pri odraslih in otrocih izvaja dvakrat tedensko, po potrebi pa tudi trikrat oziroma štirikrat tedensko. Trening traja 45 minut. Pri predšolskih otrocih, se trening skrajša in po potrebi se delajo vmesni nekaj minutni odmori. Otroci, ki že hodijo v šolo, imajo navadno trening normalno dolg; pomembno je zadržati njihovo motivacijo z zanimivimi animacijami in postopnim zviševanjem težavnostne stopnje.
Odrasli se lahko udeležujejo treninga vse do pozne starosti. Pomembno je, da se le-ta izvaja redno in v terminu, ki je za osebo lahko stalen, saj stabilen urnik omogoča boljše in hitrejše napredovanje ter pohitri želene rezultate.
ALI SO UČINKI METODE TRAJNI?
Z metodo neurofeedbacka se možgani naučijo samoregulacije do stopnje, ko ne potrebujejo več povratne informacije, ki jo nudi trening. Ta omogoča možganom, da naravno izvajajo funkcije, ki so bile včasih težko izvedljive.
Različne mednarodne študije so dokazale, da se pridobljene veščine brez nadaljnjega treninga ali vaj neokrnjeno obdržijo od pet do deset let. Ker se pri treningu osebe naučijo samoregulacijskih veščin, lahko vaje po zaključenem sklopu ur izvajajo same in s tem permanentno ohranjajo svojo psihofiziološko kondicijo.
ALI IMA METODA BIO/NEUROFEEDBACKA LAHKO NEŽELENE STRANSKE UČINKE?
Bio/neurofeedback metoda je predvsem v tujini že dolgo poznana kot izjemno uporabno in kvalitetno orodje za izboljšanje regulacije možganov in reduciranje simptomov ADD in ADHD. Predvsem v Ameriki jo poznajo že desetletja in je podprta tudi s strani zdravstvenega sistema. Uspešnost bio/neurofeedback treninga se giblje med 85-90%.
Metoda je mehka in neškodljiva in je človekovemu telesu naravna. Temelji na principu rednega treninga in s tem cilja na dolgoročen učinek. Predstavlja varno alternativo sodobnim psiho-stimulativnim zdravilom, kot je Ritalin, saj se tako lahko izognemo širokemu spektru stranskih učinkov, ki jih le-ta povzroča ( povečana nervoza, anksioznost, nespečnost, izguba apetita, slabost, bruhanje, vrtoglavica, srčne palpitacije, glavoboli, povečan srčni utrip in krvni pritisk in psihoze).
V samem začetku treningov se lahko pri nekaterih pojavi utrujenost, zaspanost ali rahel glavobol, ki pa izzvenijo že po nekaj opravljenih urah, ko oseba pridobi določeno mero koncentracije.